Petnajst nepozabnih let me veže s Krimom, kjer sem našel izziv in upanje, sanje, pogum in zmago. Skupaj z ekipo smo doživeli solze in smeh. Začeli smo v jaslih, se uspešno postavili na noge in nato rasli vse do fakultete, kjer smo vztrajnost in predanost okronali z rokometnim doktoratom. Verjeli smo v uspeh in samozavestno posegli po zvezdah. Večkrat smo dokazali, da smo lahko najboljši. Na naši poti so nas zvesto spremljali mnogi, ki so prav tako verjeli – v nas in z nami, nas bodrili in se z nami veselili.

Obdobja, polnega lepih doživetij, ne bi bilo brez poguma in odločnosti Cvete Benet, ki je z optimizmom poskrbela za prve korake kluba. Krivci za poraze in zmage, ki smo jih nizali na naši poti, so bili zmeraj trenerji, največji pečat so s svojim delom naredili: Marta Bon, ki je iz šolske ustvarila profesionalno ekipo, Vinko Kandija, ki je upal sanjati o Evropi, in Tone Tiselj, s katerim smo Evropo pokorili. K uspehu so nedvomno prispevali tudi profesionalni sodelavci kluba, ki so se morali dokazati, preden so napredovali. Med njimi tudi Damijan in Jure, ki sta ob Krimu odraščala, krepila občutek za odgovornost in nesebično prispevala k razvoju kluba. Hvala Tini, Blažu in Marjanu, ki so skrbeli za igralke. Največja zahvala gre prav njim, mojim zlatim puncam, ki so mi prinesle toliko veselja in celo solze sreče. Morda ni prav izpostavljati le nekaterih, pa vseeno iz spomina ni mogoče izbrisati nastopov Tanje Polajnar, Branke Mijatović, Deje Doler, Tanje Oder, Nataše Derepasko, Luminite Dinu, Simone Šturm, Anje Frešer, Ljudmile Bodnieve, Marine Vergelyuk, Olge Čečkove ter drugih. Hvala vsem in vsaki posebej, bile ste izjemne. Ne nazadnje, hvala vsem navijačem, ki so z nami prepotovali Evropo, hvala sponzorjem, ki so vsa leta podpirali projekt evropskega prvaka.

Vsem, ki danes krojite usodo Krima, iskreno želim, da v prihodnje še presežete obdobje, ki mi je ostalo najbolj v srcu in da z odgovornostjo in ponosom nosite zmagovalni grb Krima.